Med potovanjem med nebom in zemljo se svet za trenutek ustavi. V tišini letala se razkrije resnica o povezanosti, sprejemanju in človečnosti, ki presega razlike. To je zgodba o tem, kako nas raznolikost bogati, kako nas potovanja oblikujejo in kako je mir dosegljiv, ko odpremo srce.

Tam zgoraj, med nebom in zemljo
Med nebom in zemljo, med včeraj in jutri, se svet zdi tišji, misli pa jasnejše. V tišini letala, visoko nad zemljo, se rojevajo misli o pripadnosti, raznolikosti in človečnosti, ki nas povezuje onkraj meja.

To je zapis o želji, da bi bili ljudje bolj povezani.
Da bi znali drug drugega slišati, razumeti in spoštovati.
Da bi znali živeti v miru.

Takrat bi bil svet lepši. Mehkejši. Bolj človečen.

Ko se svet spodaj manjša, postaja srce večje.
Spet je eden tistih trenutkov, ko sedim v letalu in zrem v oblake pod seboj. Še včeraj sem bila s prijatelji na štajerski vinski cesti, kjer se tako radi zberemo, nazdravimo in v času svetega Martina spomnimo, kako lepo je živeti počasi, z dobrim vinom, smehom in pogovori pozno v noč.

Danes se piše nova zgodba. Kovček je zaprt, srce odprto, pogled pa že išče nebo. Let je miren. Kabina je nežno osvetljena, ovita v tišino, ki jo poznaš le tam zgoraj, med plastmi neba. Po kratkem klepetu s sopotniki nastopi trenutek, ko ostanem sama s sabo in z mislijo, da spet potujem tja, kjer se vedno počutim doma.

Med oblaki
Opazujem ljudi z vseh koncev sveta, ki so za nekaj ur združeni v kovinskem telesu, ki reže nebo. Toliko obrazov, jezikov, barv in nasmehov. Vsak s svojo zgodbo, s svojim razlogom za polet. Nekateri potujejo domov, drugi proti začetku nečesa novega.

Nekdo spi, nekdo bere, tretji gleda film, spet nekdo zre skozi okno, kjer se zdi, da se noč razteza v neskončnost. Ko gledam vse te ljudi, začutim tiho zavest, da nas kljub razdaljam in razlikam povezuje ista želja, biti nekje, kamor pripadamo. Tu, med oblaki, se razlike raztopijo. Ostanejo le zgodbe, ki letijo skupaj.

Tam zgoraj, med oblaki, človeštvo diha kot eno
Ko poslušam nežen šum pogovorov sopotnikov, zven različnih jezikov, ki se prepletajo kot melodija sveta, se mi zazdi, da se vsi razumemo, brez prevajalcev, brez besed. Smeh, prijazen pogled, droben pokim, ko si podajamo pladenj s hrano ali pomagamo spraviti torbo na polico. 

Tu, visoko nad zemljo, ni pomembno, kdo si, kaj si in od kod prihajaš. Vsakdo je del iste poti, iste zgodbe, ki za nekaj ur postane skupna. Med oblaki postanemo ena človečnost, brez kontinentov, brez razlik, brez sodb.

Morda prav tu, med tihim brnenjem motorjev in mehkobo svetlobe, najdemo tisto, kar nas združuje: razumevanje brez meja, ki presega besede, dejanja in razdalje. Tam zgoraj, med oblaki, človeštvo diha kot eno. In v tem skupnem dihu je tiho upanje, da bomo nekoč tudi spodaj, na tleh, znali razumeti drug drugega tako preprosto in resnično kot tukaj, med nebom in zemljo.


Drugače ne pomeni narobe
Ko se naučiš sprejeti druge takšne, kot so, se v resnici naučiš sprejeti tudi sebe. In ko ljudje drug v drugem ne iščemo razlik, temveč podobnosti, se rodi sloga. Drugačnost je barva sveta. Brez nje bi bil svet pust.

Arabija me je naučila, da “drugače” ne pomeni “narobe”, temveč le to, da si dovoliš biti točno tak, kot si. Tam sem spoznala mešanico kultur in narodov, sprejemanje raznolikosti in življenje v slogi. Spoznala sem, da je vsak človek zgodba zase, s svojo vero, barvo kože, običaji in jezikom. A pod vsemi plastmi tradicij, oblačil in jezika bije enako srce, ki si želi miru, topline in razumevanja.

Ni vedno lahko, a se zmore.

Med dvema svetovoma — ustaviti se in preprosto biti
Letim proti Abu Dabiju, mestu, kjer sem pred desetimi leti našla del sebe, ki ga prej nisem poznala. Hvala, dragi Vasja, spremenil si mi življenje. S tvojo pomočjo sem spoznala, kaj v resnici največ šteje: širši pogled na svet, globlje razumevanje življenja ter lepoto raznolikosti. Spoznala sem moč sprejemanja kompromisov, ki nas povezujejo in ne ločujejo.

Nisem vedela, da me bo prav ta kraj naučil nečesa, kar v vsakdanu tako zlahka prezremo. Ustaviti se, začutiti trenutek, vdihniti življenje z vso njegovo lepoto in krhkostjo ter dopustiti, da nas mir objame brez potrebe po nenehnem doseganju.

Ko potuješ z odprtim srcem
Zunaj nebo počasi tone v temo, v daljavi pa se prižigajo drobne luči, naš edini stik z zemljo tukaj zgoraj. Na letalu postaja živahno, kmalu bomo pristali.

Iz kabine se oglasi miren glas pilota:
"Imamo dovoljenje za pristanek."

Lučke na krilih nežno utripajo in ko letalo spušča krila proti jutru, se v meni razliva občutek miru, tistega tihega zavedanja, da sem točno tam, kjer si želim biti. Ko se kolesa dotaknejo tal, se zavedam, da je svet en sam, razdeljen le toliko, kolikor si to sami dovolimo.

Ko odpremo srce, razlike izginejo.



Ostane le lepota življenja, ki nas vse povezuje.
Če bi bilo vsem mar za človeka, bi kljub raznolikostim živeli v miru, brez strahu, brez vojn. Na svetu je dovolj neba, sonca in topline za vsakega izmed nas. Le včasih to pozabimo. In medtem ko nebo spet postaja zemlja, v meni ostaja tiho upanje, da bomo nekoč vsi znali leteti z odprtim srcem.


✍️ Mirjana Stiplošek Gorza
Foto: Vito Gorza
Sorodne vsebine: 

https://www.lamiriam.si/grand-mosque-abu-dhabi

https://www.lamiriam.si/abu-dhabi