Za tiste, ki jih ni več, najdemo čas in cvetje, za tiste, ki so še tukaj, pa pogosto le izgovore
Prvi november. Še danes se spomnim otroških let, ko nas je za ta praznik pogosto že pričakal prvi sneg. Jaz pa sem kot majhna deklica na pokopališču z zanimanjem opazovala elegantne dame v lepih plaščih, s klobuki in skrbno izbranimi modnimi dodatki. Očitno se je moja ljubezen do mode prebujala že takrat, čeprav sem si za modne vtise izbrala precej nenavadno prizorišče.
Danes je prvonovembrski sneg že skoraj redkost, klobukov je manj, cvetje in sveče pa še vedno skrbno izbiramo. Časi se spreminjajo, a navada, da se s cvetjem in svečami poklonimo tistim, ki jih ni več, ostaja. In prav je tako. Tudi sama spoštujem tradicijo in z ljubeznijo ohranjam spomin na ljudi, ki jih ni več.
Ob vsem tem pa se mi vedno znova poraja vprašanje:
Zakaj se včasih tako zelo potrudimo za tiste, ki so odšli, za tiste, ki so še med nami, pa nam tako pogosto zmanjka časa?
Toliko opravkov in tako malo življenja
Živimo v času, ko vemo, kdo je na potovanju, kdo ima kaj novega in kaj je kdo jedel za kosilo. Za družbena omrežja vedno najdemo čas, za družbo z nekom, ki nam veliko pomeni, pa pogosto ne. Saj veste, ta teden res ne gre. Morda naslednji. In tako mine mesec, včasih celo leto.
Po drugi strani pa znamo neverjetno veliko energije porabiti za nepomembne stvari. Nekdo ni poklical, drugi nas ni povabil, tretji je nekaj narobe razumel. In potem čakamo, kdo bo prvi popustil. Vsak s svojim ponosom in prepričanjem, da ima prav. Krasna družba, kajne?
Največja izguba ni čas, ki ga namenimo drugim, ampak trenutki, ki jih zaradi vseh naših "eh, drugič" nikoli ne doživimo. Življenje nima rezervnega termina. In tudi garancijskega lista ne.
Manj izgovorov, več življenja
Z leti vedno bolj ugotavljam, da je življenje prekratko za nepotrebne drame, večne zamere in neskončno odlašanje. In da življenje ni samo nekaj, kar moramo preživeti, ampak nekaj, kar je vredno tudi lepo živeti.
Zato oblecimo svojo najlepšo obleko, dodajmo najljubšo torbico in povabimo mamo, očeta, teto, osamljeno sosedo ali prijateljico na kavo, kosilo, sprehod ali preprosto na klepet. Kar tako, brez posebnega razloga. Samo zato, ker nam je mar.
Morda je prav prvi november priložnost, da se ob spominu na tiste, ki jih pogrešamo, spomnimo tudi na vse, ki jih imamo še ob sebi. Da jim namenimo nekaj svojega časa, prijazno besedo, iskren objem ali tisto kavo, ki jo prestavljamo že od lanske pomladi. Saj veste, za vse mogoče opravke najdemo čas, za ljudi, ki jih imamo radi, pa nam ga včasih zmanjka. Kot da imamo skupne trenutke nekje na zalogi, lepo pospravljene za pozneje.
In če se vam je ob teh besedah v mislih pojavil nekdo, s katerim se že celo večnost dogovarjate za srečanje, potem veste, kaj vam je storiti. Telefon imate verjetno že tako ali tako v roki. Tokrat ga uporabite še za kaj drugega kot za brskanje po družbenih omrežjih. Saj veste, popolno fotografijo za Instagram lahko izbiramo celo večnost, za povabilo na kavo pa potrebujemo le nekaj sekund. In kdo ve, morda bo prav to srečanje postalo eden vaših najlepših spominov.
Rože lahko prinesemo tudi jutri. Čas za tiste, ki jih imamo radi, pa si vzemimo danes.
Med spomini in življenjem
Z leti se poslavljamo tudi od ljudi, za katere smo bili prepričani, da bodo vedno del našega življenja. Ostanejo njihov smeh, besede in nešteti dragoceni spomini, ki jih čas ne more izbrisati.
Tudi sama imam ljudi, ki jih danes ne morem več poklicati, objeti, jim povedati vsega, kar je ostalo neizrečenega, ali z njimi nazdraviti. Pogrešam jih. A ko pomislim nanje, se raje spominjam vsega lepega, kar smo skupaj doživeli. In prav zaradi njih še toliko bolj cenim trenutke z ljudmi, ki so danes ob meni. Kjerkoli že so, rada verjamem, da jih naše misli še vedno dosežejo.
Tudi letos bom položila cvetje, v mislih malo poklepetala s tistimi, ki jih ne morem več objeti, in se jim poklonila s prižgano svečo. Sama že nekaj časa izbiram elektronske sveče, saj verjamem, da je tudi pri tem manj lahko več. Manj odpadkov, nič manj spoštovanja. Ljubezen in spomini se vendarle ne merijo s številom sveč.
Potem pa bom nazdravila življenju. Ne zato, ker bi pozabila na tiste, ki jih ni več, temveč zato, ker se prav ob misli nanje še bolj zavedam, kako dragocen je vsak trenutek in kako pomembno je, da ga delimo s tistimi, ki jih imamo radi.
Rože za mrtve. Čas za žive. Ljubezen pa za oboje.
✍️ Mirjana Stiplošek Gorza
Foto: Vito Gorza | avtorske fotografije delno obdelane s pomočjo AI
Sorodne vsebine:
Dolgo živeti ali dobro živeti?
Komentiraj