
Ta zapis je nastal ob materinskem dnevu kot poklon vsem mamam, dekletom in ženam. Je zapis o materinstvu, družini in o tistem posebnem trenutku, ko se krog življenja tiho nadaljuje iz generacije v generacijo.
Nedeljsko kosilo, ki ga ne bom nikoli pozabila
Letos materinski dan doživljam drugače kot kdaj koli prej.
Bolj globoko. Bolj osebno.
Ob nekem nedeljskem kosilu je sin Vito skoraj mimogrede, na pol v šali, med vrsticami omenil novico, ki sem jo morala najprej razbrati in dojeti.
Postala bova dedek in babica.
Za trenutek sploh nisem dojela, kaj je pravzaprav povedal.
Medtem ko so drugi za mizo že čestitali in se veselili, sem sama še vedno lovila pomen njegovih besed.
V tistem trenutku pred očmi nisem več videla odraslega moškega, temveč dečka, ki sem ga nekoč držala za roko na prvi šolski dan.
Dečka, ki se je že zgodaj zaljubil v nogomet in po vsakem zadetem golu s pogledom poiskal tiho potrditev, da mu je uspelo.
Spomnila sem se njegovega iskrenega otroškega smeha.
Tistega smeha, ki je znal razsvetliti vsak prostor.
Spomnila sem se tudi dneva, ko sem ga prvič videla in ga držala v naročju.
Koliko sreče in radosti je prinesel v najino življenje.
Z njegovim rojstvom je v meni zrasla nova, globoka ljubezen.
Takrat sem z vsem srcem postala mama, za vedno.
In v tistem trenutku sem zares začutila, kako hitro mine čas in kako lepo se življenje ponovi.
Moj sin bo zdaj tudi sam postal starš.
In življenje se bo spet tiho nadaljevalo.
Iz ljubezni v ljubezen.
Iz generacije v generacijo.

Novo življenje, nov začetek
Nastja, ki mi je kot hči, bo kmalu postala mama.
Moj sin Vito oče.
Midva babica in dedek.
Moja mama prababica.
Ob tem z občudovanjem gledam Nastjo.
Polna je miline, a hkrati tudi tiste lepe, mirne življenjske energije, ki jo dela srečno, nežno in neizmerno lepo.
V njej je že zdaj nekaj posebnega, tista tiha moč in toplina, ki jo nosijo mame.
In vem, da bo čudovita mama.
Še ena generacija več.
Krog življenja se nadaljuje.
Ko opazujem njuno nežnost, dotike in tihe poglede, v katerih je že toliko ljubezni do otroka, ki šele prihaja na svet, se zavem, kako poseben je ta čas pričakovanja.
V tem obdobju se ne rodi le otrok.
Rodi se tudi nova družina.

Ko postaneš mama
Že v času pričakovanja otroka se v tebi prebudi nekaj novega: nežna vznemirjenost, radovednost in tiha sreča.
Sprašuješ se, kakšen bo otrok.
Komu bo podoben.
Kakšen bo njegov nasmeh.
V srcu nosiš tisoč vprašanj in neskončno ljubezni, še preden ga prvič držiš v naročju.
Šele ko postaneš mama, zares dojameš globino te vloge.
V enem samem trenutku ti postane jasno, da premoreš moč, za katero nisi vedela, da obstaja.
Biti mama ni le naziv.
Je budnost.
Je odgovornost.
Je brezpogojna ljubezen.
Je srce, ki od tistega dne bije tudi zunaj tvojega telesa.

Materinska moč, znati spustiti, a nikoli zares izpustiti
Vsak izmed nas ostane sin ali hči vse življenje, ne glede na leta ali razdalje.
Prav v tem se skriva čudež materinstva: znati spustiti, a nikoli zares izpustiti.
Materinstvo žensko spremeni.
Ne samo telesno, temveč tudi notranje.
Postane mehkejša in hkrati močnejša.
Bolj ranljiva, a obenem neustavljiva.
Nauči se ljubiti.
Odpuščati.
Čakati.
In verjeti.
Največja moč se pogosto skriva v tišini vsakdanjih trenutkov.
Moč, ki ne potrebuje priznanj.
Moč, ki raste iz ljubezni.
Moč, ki tiho ustvarja dom.

Mama, prva varnost in prvi objem
Mama je prva varnost.
Prvi objem.
Prvi glas, ki pomirja.
Njena bližina je kot neviden ščit, ki nas spremlja skozi življenje, tudi ko odrastemo in odidemo od doma.
Šele ko sami stopimo v njene čevlje, zares razumemo, koliko ljubezni je bilo skrite v majhnih vprašanjih, tihih skrbeh in v trenutkih, ko je bila preprosto tam.
Tiho.
Vztrajno.
Brezpogojno.
Z leti začnemo razumeti svoje starše, njihovo budnost, potrpežljivost in tiho moč.
In takrat hvaležnost dobi novo globino.

Ko otroci odrastejo
Poseben trenutek pride, ko ugotoviš, da te otroci ne potrebujejo več tako kot nekoč.
Ne kličejo več za vsako odločitev.
Sami gradijo svoje življenje in sprejemajo svoje poti.
Nekje globoko začutiš tiho praznino, tisti prostor, kjer si bila nekoč potrebna vsak dan.
Potem pa pride nov trenutek.
Ko postanejo starši sami.
Z veliko ljubezni gledam svojo snaho Nastjo, kako stopa v vlogo mame, in sina Vita, ki vstopa v očetovstvo.
In takrat razumeš nekaj zelo preprostega:
Materinstvo nikoli ne mine.
Samo spremeni obliko.


Včasih je dovolj že en sam klic ali kratek obisk
Ne pozabimo na lepo besedo ali kratek telefonski klic, pa ne le ob materinskem dnevu.
Ne zato, ker živimo v negotovih časih, temveč zato, ker si naše mame in seveda tudi očetje to preprosto zaslužijo.
Včasih je dovolj že nekaj povsem preprostega: kratek klic, nepričakovan obisk ali sporočilo sredi dneva.
"Kako si?"
"Hvala za vse."
"Rada te imam."
Besede, ki trajajo le trenutek, a lahko nekomu polepšajo ves dan.
Starši niso samoumevni. Njihova ljubezen je tiha in stalna.
Je temelj, na katerem stojimo tudi takrat, ko tega sploh ne opazimo.
Zato ne čakajmo na poseben dan.
Pokličimo jih danes.
Ni treba biti popolna mama, da si dobra mama.
Ob materinskem dnevu vsem mamam želim, da bi čutile, kako dragocene ste.
Vaša ljubezen, nežnost, skrb in potrpežljivost so tiha moč, ki spremlja vaše otroke vse življenje.
In tudi če kdaj mislite, da niste popolne, vedite:
ni treba biti popolna mama, da si dobra mama.
Dovolj je srce, ki ljubi.
Objem, ki vedno znova najde pot do svojega otroka.
In ljubezen, ki ostaja zapisana v njihovih srcih za vse življenje.
Materinska ljubezen je ena najlepših sil na svetu.
Ob materinskem dnevu vam La Miriam želi dan, poln topline, ljubezni in iskrene hvaležnosti. Vaša moč, srčnost in tiha predanost ustvarjajo temelje, na katerih rastejo družine in prihodnost. Materinska ljubezen je ena najlepših sil na svetu. Hvala, ker jo s svojo prisotnostjo vsak dan znova podarjate svetu.
✍️ Mirjana Stiplošek Gorza
Foto: Foto Brbre, Matic Brbre
Scena in dekoracija: MM Events & Decor, Marinela Matjašič
Sorodne vsebine:
https://www.lamiriam.si/podpora-med-%C5%BEenskami
https://www.lamiriam.si/dan-zena-osmi-marec
https://www.lamiriam.si/zrela-leta,%20%C5%BEivljenje-po-petdesetem,%20zrela-%C5%BEenska

2 Komentarji
Krasen zapis draga moja Mirjana. Boš videla, sedaj še le prihaja najlepše. Zelo, pa res zelo boža, ko opazuješ svoj podmladek in z veliko hvaležnostjo ugotoviš, da je bilo vsega vredno.
Hvala za te čudovite besede, ki me polnijo z lepim pričakovanjem. Verjamem, da me čakajo prav posebni trenutki, ki jih bom z veseljem in hvaležnostjo sprejemala.
Komentiraj